Darinka Lapajne ima zemljo rada – v vseh oblikah, zato si jo je izbrala za material svojega izražanja. Gnete jo, svaljka in modelira ter z njo oblikuje najrazličnejše posode, sklede, krožnike , stojala za luči, reliefne slike, ure in okvirje za ogledala. Pri spreminjanju gnetljive, odzivne gmote v trdno agregatno stanje se najpogosteje poslužuje posebnega žganja, imenovanega raku. Raku, je beseda, ki se uporablja za označitev zvrsti keramike, nastale na Japonskem ob koncu 15. Stoletja.
Tehniko, katere rezultati in učinki so utemeljeni na postopku odvzemanja kisika še žarečim predmetom,so uporabljali zgolj za izdelavo čajnih skodelic, medtem ko je na zahodu dobila nove razsežnosti in postala način umetniškega izražanja. Darinka Lapajne za redukcijo uporablja predvsem žagovino in listje, saj obe snovi gorita slabo in ustvarjata dovolj dima. Ta je namreč pomemben del ustvarjalnega procesa, v katerem stvaritev dokončno dozori in pridobi žlahtne efekte. Pogled na novonastalo delo prinaša presenečenje, predvsem pa radost ter razkriva rezultate igre, v kateri svoje partije odigravajo lastnost prsti in efekt žganja, delom človeških rok, znanje in slučajnost.
Avtorica tako zaključi ustvarjalno druženje s štirimi elementi, s štirimi mitološkimi prvinami: ognjem, vodo, zemljo in zrakom. Opus nastaja tudi v tehniki golega 
rakuja, za katerega je potrebna mehka, lahka redukcija. Keramične stvaritve Darinke Lapajne so dekorativne, pogosto pa tudi uporabne oz. vse v enem, saj likovno-izrazne vrednosti vzpostavljajo tudi dimenzijo lepega. V keramiki je sicer dominantna forma, tako kot v kiparstvu, a avtorici je prav tako pomembna barva. Stvari namreč zelo rada kolorira ter tako dodatno dopolni ali naglasi govorico oblik ali pa se z barvami približa »stanjem« narave in njenih danosti. Glazure, ki jih pri tem uporablja, pripadajo predvsem oksidom različnih kovin.
Izjemno taktilno žlahtnost in dražestnost dosega z uporabo tehnike, imenovane »terra sigillata«, tehnika, ki so jo odkrile in cenile že stare kulture (Minojci, Indijanci...). Ta poseben premaz zapre vse pore na glini in ustvarja čudovito satenasto »prevleko«. Stvaritve so gladke na otip svilnato-žametne.
Tudi sicer posebno pozornost posveča površinski obdelavi. Efekti, ki jih dosega, 
izvirajo iz same tehnike žganja, iz poznejših obdelav (glajenj), med izvirne rešitve pa vključuje tudi uporabo klekljane čipke, ki postaja nekakršen emblem njenega delovanja na področju keramike. Čipko umetelno vkomponira na ploskev , da ta postane del forme. To so vzorci zaključenih oblik, estetske dovršenosti, blagih struktur, posebne teksture in premišljeno izbranih barvnih vrednosti, s katerimi se v stvaritve prikrade celo pridih svečanosti. Konkavne in konveksne površine najrazličnejših čutno napetih posod, vaz, krožnikov in stojal za luči pridobijo čudovit fragment rafiniranega, filigranskega dogajanja, tako na površini kot v snovnosti sami, v katero seže vtis. Koncentrat s taktilno zapeljivostjo predstavlja pravo nasprotje zglajeni celoti in njegove vrednosti so na tak način še izraziteje izražene.
Ker je Darinki Lapajne barva ena od nepogrešljivih likovnih prvin, je bil potreben le še korak za vstop na področje ustvarjanja »slik iz gline« oz. reliefov, ki so pomemben del njenega opusa. Glinena plošča je površina, na kateri avtorica modelira elemente ilustrativnosti, vezane predvsem na krajinsko motiviko. Posebej prepričljiva pa je v reliefnih interpretacijah vode, v katerih ji je potop v globine rek ali morja vir za slikovita likovna izživetja. Da bi se še izraziteje približala resničnosti, se odloča za uporabe glazur, s klaterimi v upodobitve vnaša sugestivne barvne vrednosti. Glinene plošče pa so tudi nosilke posebnega vzorca, vzorca estetske popolnosti in skladja, s tem pa ravnovesja, ki kot nekakšna »mandala« gledalcu prinaša pomiritveni trenutek, avtorici pa omogoča neskončno število kolorističnih variiranj. Povsem novi barvni odnosi so tako dominantni, da vsaki stvaritvi dajejo povsem drugačno identiteto.
V keramičnem opusu Darinke Lapajne živi zgodovina, vanj so kot »svetinje« vkomponirane čipke, ki pričajo o etnološki dediščini in se posredno dotikajo tudi avtoričinih korenin, predvsem pa so stvaritve neločljivi del nje same – občutljive likovne ustvarjalke, ki z glino razkriva svoj pogled na stvarnost in svojo duhovno bogato notranjost.
Umetnostna zgodovinarka
Anamarija Stibilj Šajn
